Češka je država z visoko razvito kemično industrijo, ki je praktično edina proizvajalka in porabnica vodika. Do sedaj so bile prevladujoče proizvodne metode delna oksidacija (POX) frakcij težke nafte, parni reforming metana (SMR) in elektroliza. V drugih državah razvoj zelenih vodikovih tehnologij obravnavajo predvsem v liniji za proizvodnjo vodika iz sončne in vetrne energije. Češka se nahaja v središču Evrope, z manj sončnimi urami in manjšo intenzivnostjo vetra kot obmorske in južne države, zato proizvodnja zelenega vodika v državi nima zaveznikov.

Prometni sektor veliko prispeva k izpustom toplogrednih plinov in je eden redkih sektorjev, kjer se ti izpusti povečujejo. Vodikove tehnologije omogočajo zamenjavo dizla in bencina tudi tam, kjer je uporaba električnih vozil zelo težavna, kot so tovornjaki za dolge razdalje. Zaradi različnih davkov in dajatev, ki se trenutno uporabljajo za fosilna goriva v prometu, je mogoče doseči cenovno pariteto med nizkoogljičnim vodikom in dizelskim gorivom po višji ceni vodika kot zemeljskega plina. Največji omejitvi za hitro uvedbo vodika v prometu sta visoka cena vozil na gorivne celice in pomanjkanje infrastrukture, ki jo bo treba zgraditi na novo.

Uporaba vodika v prometu predvideva absolutno bistveno zmanjšanje emisij onesnaževal iz izpušnih plinov, saj so produkti tega procesa v bistvu voda (v primeru gorivnih celic), pri zgorevanju pa nastane minimalno sekundarnih onesnaževal, zlasti dušikovi oksidi. Mobilnost je pomemben vir izpustov toplogrednih plinov in segment, v katerem izpusti toplogrednih plinov trenutno naraščajo. Uporaba nizkoogljičnega vodika kot goriva za avtomobile je eden od načinov za odpravo teh emisij.

Uporaba alternativnih goriv, ​​vključno z vodikom, nam omogoča, da nekatere od teh dodatnih stroškov odpravimo in imamo zahvaljujoč temu možnost doseganja primerljivih obratovalnih stroškov med vodikom in dizlom po ceni okoli 4 evre na kilogram, kar je daleč. boljša s stališča vodika kot cena, potrebna za nadomestitev zemeljskega plina.