Obnovljivi vodik, proizveden s 100-odstotno obnovljivo električno energijo za elektrolizo vode, je vir energije s skoraj ničelnimi emisijami toplogrednih plinov, ki bi ga Nemčija lahko uporabila pri svojih prizadevanjih za razogljičenje. Obnovljivi vodik se lahko uporablja v celotnem gospodarstvu, vključno s transportom. Pri uporabi v prometu bi morali vodik dostaviti postaji za oskrbo z vodikom. Vodik je mogoče proizvesti v osrednjem obratu in prepeljati v HRS ali proizvesti neposredno na kraju samem v HRS.

Nemška vlada ponuja ocene stroškov za tri zmogljivosti vodikovih postaj: 400 kg, 1000 kg in 2500 kg vodika na dan. Stroški vključujejo začetno naložbo v tri komponente: rezervoar za shranjevanje vodika, kompresor in razpršilnike. Letni fiksni obratovalni strošek je izračunan v višini 4 % stroška kapitala.

Cena vodika na črpalki je seštevek stroškov proizvodnje vodika in stroškov oskrbovalne infrastrukture. Cena vodika na črpalki se razlikuje glede na območje države kot posledica variacij parametrov proizvodnje vodika, in sicer cene obnovljive električne energije, tarife za električno omrežje, cene vode in davkov.

K izravnani ceni vodika na črpalkah največ prispevajo stroški proizvodnje vodika. To je posledica visokih kapitalskih naložb v proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov in elektrolizo vode. Ker se obe tehnologiji izboljšujeta, se ocenjuje, da bo cena vodika na črpalki leta 2030 nižja za 30 %, leta 2050 pa za 50 % v primerjavi z ravnjo iz leta 2020.

V letu 2020 je bila proizvodna cena vodika v okviru študije, ki je od 3 do 6,5 evrov na kg vodika. Za leto 2050 pa so ocene povprečnih stroškov obnovljivega vodika v EU v katerem koli od scenarijev nižje.